Pivo teče v potokih, moje ustnice so prepojene z rdečim vinom. Po vratu mi teče rdeča sled, obrišem jo. Okoli mene le postave oblečene v črno in z Iron Maiden majicami. Jaz ena redkih, ki je ne nosim. Veter pihlja po mojem golem hrbtu, ki ga zakriva le del majice. Kaplje tečejo po obrazu, uničujejo ličilo, ni mi mar. Na majdnih sem!!! Adrenalin je na višku, pričakovanja visoka, zabavam se z ljudmi ki mi pomenijo največ. Iza si je našla družbo, nek Hrvat iz Zadra, igrata se poželjiva igrice. Jaz imam oči samo za enega. Počasi mi postaja vseeno za koncert, roke se vijejo po njegovem telesu, ni važno kje, samo da so nekje. Ustnice prikovane na njegov vrat in hrbet, dajejo nežne poljube na njegovo bledo kožo. Zelene oči se velikokrat zazrejo v moje, obema se v njih riše poželenje, roke se nama prepletajo … ugriznem ga.

Sedimo na travi, v ekstazi, sami smo, brez omejitev, brez staršev … svobodni! Naša srca čakajo na eno najboljših skupin vseh časov, dihamo hitro, srca bijejo in misel, da jih danes vidimo se zdi le utopija. Vendar ni. Tu smo, zdaj ali nikoli, videli bomo Harrisa, Dickinsona ter se prepustili težkim ritmom njihove glasbe. Predskupine končajo v trenutku, za njih nam je vseeno, zabava se dogaja po celotnem stadionu, kričimo, čakam na njih, da jih vidimo, začutimo, z njimi odidemo v raj … metal <3. Bratranec se pojavi še z eno pijačo, nikotin mi zvišuje pritisk, malo mi je mar, v nebesih sem. V glavi se sprašujem, če je to le iluzija, ali ne sanjam. Telo je otopelo, dela to, kar delajo vsi … uživa. Trezno misliti več ne morem, z dušo, srcem, telesom sem tam, za njih … za njega.

Na odru so! Luči, vzdušje, okolica, vsi dihamo samo za nekaj; Iron Maiden! Kričimo Wrathchild, tiho pojemo nove pesmi, naše glasilke trpijo, glave uživajo. Jaz pripeta nanj, najina raskava glasova brez posluha skupaj pojeta, roke so v zraku, formirajo en sam metal znak Koncertno koketiranje s skupino, doživi svoj višek; orgazem. 20.000 glava množica z ljubeznijo kriči; »FEAR OF THE DARK! FEAR OF THE DARK«! Navideznega seksa še ni konec, sledi Run to the Hills, tokrat sem na bratrančevih ramenih, gledam skupino, nihče jim ne seže do kolen. Tank.Počasi se dviga izpod odra, izgleda kot da ga je tja poslal sam hudič in nato … EDDIE!!! Naš zaveznik, varovanec skupine, gromozanski, brutalen, magičen, grd in lep obenem. Na koncu množica vpije samo še: »We want more!!«

Konec je. Iluzija je bila resničnost, vse se zdi samo bežen spomin, kot da bi minil v eni minuti, trajal pa je več ur. Naša telesa so prepojena z navdušenjem, pot teče po naših telesih, dežuje pa nam ni mar. Umazani, s kakšno prasko se odpravimo iz raja, v realnost … kakšni norci smo! Ostali bi tam, živeli v peklu ali nebesih, nam bi bilo vseeno … hočem še! Naša telesa niso bila potešena ali pa mogoče preveč, zato čutimo samo še praznino, neizbrisljivo bolečino, ki se nam porogljivo smeji; »Konec je. Konec je, ti naivna duša.« nam šepeta, hrepenimo po še samo enem trenutku, ubogi smo, patetični osebki, sovražniki ter sužnji realnosti. Noč je hladna, konec je še vedno grenko-sladek. Najine roke so sključene … moje srce pa uničeno.

Napisano, 3.06.2007, ob 2.34 zjutraj, po koncertu (tekst nespremenjen)