Nekaj malo bolj intimnega …

Pijem kavo, tisto Jacobs, popolnoma neuporabno, vendar kuhanje nove je zame zjutraj ob šestih muka, medtem ko moram poskrbeti še zase, šolsko torbo in dobro glasbo. Poslušam Zombie, zamudila bom prvi avtobus pa mi je prav malo mar, nohti se še niso posušili, na obrazu pa mi še vedno skeli. Tavam v mislih na vse mogoče stvari ali ljudi, zavedam se da si želim z vsem srcem samo eno; pisati. Nikoli nehati. Imeti zanimive like, prekrasne, miselno zahtevne dialoge, abstraktno okolje, nikoli predvidljiv zaplet, predvsem pa si želim miru in nekaj tistih vsemogočnih čustev, ki bodo moji zgodbi dale življenje, jo prebudile iz globokega spanca, oblekle in popeljale v višave, ji dale miline in navdihnile sarkazem, obdarile jo bodo z lepoto, toda hladno notranjostjo, vseeno pa bo dihala … z mano in jaz njo … z njo pa tudi vi … ki jo boste brali, brez miru dokler niste pri zadnji strani in potem boste peli slavospeve meni ter knjigi, ki končno živi. Prepoznali boste v njej mene in mojo nesrečno ljubezen, moj navdih in njeno stisko … pa kaj ko so to le pobožne sanje !! Saj ne vem niti, če znam pisati, če so besede ki jih natipkam v beli word sploh smiselne, lepe ali imajo moč … imam jaz talent ?! Odgovor je seveda jasen; vsi boste pritrdili da ga imam, nočete prizadeti mojih krhkih čustev, razkriti resnice da bi se nehala utapljati v neskončnem morju iluzij in bi raje živela normalno življenje. NORMALNO! Ha, kaj sploh je normalno ??!!? Preziram to besedo, pove ti le nekaj povprečnega, kdaj pa je bilo povprečno najboljše ?!?? Potemtakem sem lahko jaz ali nad ali pod povprečjem, če vzamemo za predpostavko da menda nisem normalna. Nočem biti !!! Raje živim popolnoma na dnu, kot pa da sem podobna drugim, s podobnimi težavami, enakim izgledom, miselnostjo, srcem, dušo, razumom, nočem biti kot vsi, ki silijo nekam. Jaz bi odšla v drugo smer. Nočem ljubiti kar ljubijo vsi (tu je največja ironija, namreč želim fanta, katerega želi veliko deklet), rada bi ljubila tistega, ki ne ustreza vsem idealom družbe, nočem biti ljubljena od množice, počutila bi se kot pocestnica, želim le, da je na svetu pešica ljudi, ki ve kdo sem in se predvsem zavedajo; njihova sem; s telesom in srcem. Medtem ko bi se drugi utapljali, bi jaz plavala, ko bi drugi tekali bi jaz hodila, ko bi drugi občudovali nebo, bi se jaz podala v podzemljene rove, ko bi drugi iskali senco pred soncem, bi se mu jaz predala, ko bi se drugi skrivali pred dežjem, bi jaz plesala v raju nežnih kapljic, ki ne izbirajo kdo si, temveč samo padejo na tvoje telo in končajo svoje kratko življenje, njihova nevidna udrtina pa živi še naprej na tebi. Kako moramo biti ljudje preluknjani !!! Patetika je na višku !! Moj um je uničen, srce nezadovoljno in moje telo polomija. Zapustila bom pisanje in se zavila v edino stanje, kjer lahko živim sama s sabo in za vse krivim druge, moj ljubi, zavedno grenko sladki - Kulturni molk!!