Glasba nežno zveni v mojih ušesih, Edgar (moj preljubi hrt) zdolgočaseno vzdihuje na mojih kolenih, mlajša sestra oponaša lajanje in na televiziji v nemščini malce odsotno spremljam svetovno prvenstvo v biljardu. Moje roke vestno hitijo po tipkovnici, nežen vetrič mi pihlja po ramenih, bliža se čas, ko bom ponovno stopila na zrak, se odpravila v bližnji gozd ter psa pošteno izmučila.

 »Uro pozneje«

 Kava zraven mene, prijeten sprehod … tiste male stvari, ki ti lepšajo dan. Tako kot danes na avtobusu. Samo še nekaj postaj je bilo do mojega izstopa, zamišljeno sem gledala skozi šipo in si kot zmerom delala predstavo o ljudeh, ki so hiteli po pločnikih. Moj pogled se ustavi na moji vrstnici, oblečeni v nek črni pulover, kavbojke in se počasi  premika naprej po ulici. Počne isto, kar vedno počenjam jaz, da preganjam dolgčas medtem ko ulice ne poznajo konca in so asfalt in semaforji edino kar vidim pred sabo. Z roko nežno podrsava po bližnji živi meji. Smešno dejanje. Tako impulzivno, da se ga ne zavedaš, vendar zame stvar, ki mi polepša trpke trenutke, ko nestrpno pričakujem toplo posteljo, toplino psa in nekaj minut miru. Saj veste o čem govorim, o teh detajlih, ki nam dovolijo da za nekaj časa pozabimo na grozote sveta ali pa vsaj na lastne skrbi. Kadar misli ne delujejo, samo brezbrižno hitijo po naši glavi, se jih niti ne zavedamo in vstopimo v tisti drugi svet, kjer je vse tako popolno, rožnato, vlada mir in nam najdražja ljubezen. In katere so te stvari, me sprašujete ? Ljudje smo seveda različni, nekaterim ustreza lepa obleka, drugim izražanje samega sebe spet drugi pa znajo uživati vsak trenutek in to jim zavidam. Tisti detajli, ki razveselijo mene, je skrbno pripravljena kava v Baristi, medtem ko sedim na kavču, sproščena in opazujem tiste čokoladne mrvice, raztresene po hladni smetani. Ali pa pogled tistega, ki ga imam rada, zanimiva knjiga ali samo počutje, ki mi pravi, da je danes lep dan, vreden užitka. Pa kaj, ko teh igel v senu skrbi ne znamo poiskati! Kaj nam bodo detajli, ki nas razveselijo za sabo pa pustijo puščobo lastnih čustev, v grlu pa imamo kisel okus razočaranja ?! Vse skupaj se zdi nesmiselno, užitek nam je tuj, otepamo se ga kot hudič križa pa vendar se venomer zatekamo v njegov kratek objem. Smo res tako na koncu ?! Je sploh še kdo zmožen uživati ?! Se znamo sprostiti samo po nekaj kozarčkih ?! Depresivne misli ?! Dovolj je retoričnih vprašanj, nanje si boste odgovorili sami, izoblikovali svoje mnenje, jaz vam samo polagam na srce: ne tratite preveč časa za skrbi, ki jih lahko rešite, prepustite se tem grešnim malim užitkom ter živite. Če je lahko Tolstojeva Ana Karenina živela v laži ter se predala svojemu edinemu grešnemu detajlu, ki jo je tvoril; sli … potem lahko tudi mi zamižimo na eno oko, ter uživamo!!